Fotografija pove več kot tisoč izrečenih besed. In umetnost je v objektiv ujeti čarobnost danega trenutka. Mateja Njivar je ljubiteljska fotografinja, ki z dušo in srcem opazuje naravo, pokrajino ter živali. Njen čar je, da ujame v svoj
objektiv lepoto danega trenutka ter tako prikaže gledalcem edinstvenost in enkratnost narave v vsej njeni veličini.
Mateja, kaj vam pomeni beseda uspeh?
Zame je uspeh takrat, ko dosežem nekaj, kar sem si resnično želela in še posebej, če sem se za tisto dolgo trudila. Uspeh lahko občutim že pri manjših stvareh, ko se ob tem počutim res zadovoljna, da sem to dosegla.
Vaša strast je gledanje skozi fotografski objektiv.
Kdaj se je v vas prebudila ta ljubezen?
Večkrat sem rada dokumentirala zanimive trenutke, da so ostali ujeti na slikah.
Kako ste pričeli s fotografiranjem?
Vedno sem imela rada naravo, pokrajino in tudi interesantne posnetke le-teh. Želela sem si jih fotografirati tudi jaz. Začela sem s kompaktnimi digitalnimi fotoaparati in počasi napredovala tudi s svojim znanjem. Že par let imam Nikon D7100, nekaj objektivov in stojalo. Medtem se je za fotografiranje navdušil tudi moj fant, partner, ki ga najbolj navdušuje pokrajinska fotografija, zato pogosto skupaj hodiva na foto-izlete ter na fotografiranje bližnje in daljne okolice.
Na družbenih omrežjih in na vaši spletni strani lahko spremljamo vaše prekrasne fotografije narave, pokrajine ter živali. Zaupajte bralkam, kaj vas pri tem najbolj navdihuje?
Vsekakor sem vesela, če so moje fotografije opazne in všeč tudi drugim. Tako sem tudi sama zadovoljna, ko komu slika vzbudi pozornost, ker ga morebiti spomni na kaj lepega, zabavnega, prijetnega in se ob fotografiji počuti pomirjeno, veselo …
Navdihuje me moj hobi, saj občutim užitek v iskanju motivov, ustvarjanju čudovitih fotografij ter nenazadnje, da se ob vsem tem dobro počutim in včasih me tudi sprošča. Na koncu pa – da lahko to podelim še z ostalimi.
A ni vse črno-belo. Včasih je fotografija na omrežju, kjer si jo delil z drugimi, precej slabše vidna, kar pomeni, da jo opazi samo polovica ali celo tri četrt ljudi manj kot običajno. Posledično je slika slabše uspešna glede na prejšnje (lahko je pri več slikah tako). Vsako družbeno omrežje ima svoje zakonitosti in težko prideš do konca zakaj. Takšna nihanja uspešnosti se različno ponavljajo v različnih frekvencah. Na to nimaš vpliva, zato je bistveno, da ob teh zdrsih ostajaš optimističen, kar je lažje reči, kot storiti. Takrat se je treba zavedati, da nimaš naenkrat nezanimivih fotografij, ki jihše komaj kdo pogleda. Vendar je večkrat težko, saj nehote začneš dvomiti o sebi in marsikdaj ti vzame voljo, četudi se zavedaš, kako stvar deluje.
Fotografiranje je vaš velik hobi. Ste kdaj razmišljali, da bi postal to tudi vaš posel?
Nikoli nisem razmišljala, da bi se s fotografijo ukvarjala profesionalno, me tudi ni mikalo. S fotografiranjem sem se začela ukvarjati iz veselja in užitka, trudim se, da tudi ostane tako. Normalno, da je vsakdo zadovoljen, ko so njegove slike všeč še komu ter jih ljudje delijo in želijo morebiti objaviti še kje drugje.
Ampak hitro lahko dandanes fotografiranje postane samo še tekma, kjer je užitek kmalu pozabljen, kjer vse postane le še "dirka" za dobrimi posnetki, ki jih težko dobiš na ukaz. Ko jih končno imaš, je namesto veselja ob lepi fotografiji prepogosto tukaj stresno razmišljanje kam, kdaj, katero… sliko objaviti, da bo čimbolj uspešna. In čeuspeh ni takšen, kot je bilo pričakovano, saj za uspeh dobra fotografija še zdaleč ni dovolj, so tukaj znova napetost, jeza, razočaranje, čeprav večina ve, kako deluje sistem. Vendar se s tem marsikdo ne zmore sprijazniti in oditi naprej, zato še prehitro pade v ta stresni vrtinec. Zato lahko nekoč zabaven hobi postane vse prej kot to.
Morda se kdo začne zavedati, kako globoko je že padel, ko ugotavlja, da ga reči v zvezi s fotografijo običajno spravljajo samo še v slabo voljo, namesto da bi mu bile v veselje.
Težko se je tudi obdržati nad gladino že samo v hobiju. Zadnja leta pa je fotografiranje v vse večji gneči ambicioznih navdušencev postalo zelo tekmovalno – predvsem zaradi njihove želje po hitrem uspehu. Pri poslu pa je to zagotovo še bolj izrazito.
Kaj vas pri tem omejuje?
Slovenija je majhna država, premajhna, da bi živel samo od fotografiranja. Ko malo spoznaš, kako in kaj – smo premajhen trg in zares zelo redkim uspe.
Ali menite, da lahko hobi postane posel? Zakaj?
Lahko, vendar odvisno, o katerem hobiju točno govorimo in kdo se ga loti. (Pre)večkrat je še vedno pomembno, katerega spola si in tudi veliko drugega.
A se soočate s kakšnimi kariernimi izzivi na vaši poti?
Sem uni. dipl. ing. gradbeništva. Največji izziv je že od zaključka študija, da vsi želijo, naj ima oseba pred zaposlitvijo nekajletne izkušnje iz poklica – a kako in kdaj do njih, če si komaj končal fakulteto, je velik vprašaj.
Kako jih premagujete?
Težko, glavno je, da ne obupaš. V stresu nesmisla sem tako veliko zadovoljstva našla v fotografiranju narave in pokrajine. Slike le-teh so mi pogostokrat polepšale dan.
Kaj vas motivira in kako ohranjate svojo motivacijo?
Rada berem knjige, različne zvrsti, odvisno od počutja, volje. Knjiga me pogosto pomiri, me “odklopi”, če me z dobro zgodbo le “potegne vase”. Včasih sem raje aktivnejša in se lotim križank (vseh vrst, odvisno, kak izziv trenutno potrebujem). Dokler so možgani v aktivnosti, si ne dovolim malodušja, tako izvem še kaj novega ali se spomnim kaj starega.
Kako bi opisali svoje jutro? Imate kakšne posebne dnevne rituale, navade?
Moje jutro ima vedno zajtrk, ki je postalo standard z mojim študijem. Prej “ni bilo časa”; zanj, s študijem pa sem raje vstala prej, kot da bi ostala brez njega. Takrat sem spoznala, kako je pomemben. Kakšnih posebnih ritualov drugače nimam.
Kako se soočate s stresnimi situacijami? Ste kaj spremenili v svojem življenju?
Glavno je, da v gneči, ko je vsega že preveč, čimprej vsaj upočasniš brez izgovora “nimam časa” in si znova nabereš vsaj nekaj moči. Ko tako brezglavo drviš, se vse samo nabira. Pogosto ne gre takoj ustaviti, ampak ob prvi priložnosti, si moraš vzeti čas zase in za prijetne stvari ter potem z novo energijo odjadrati ponovno naprej. Predvsem se ne smemo obremenjevati zaradi stvari, ki se še sploh niso zgodile, in zaradi tistih, na katere nimamo vpliva. Prav zaradi tega doživljamo stres še pogosteje. Tudi sama se moram kdaj opomniti na to. V mojem življenju se je že kaj spremenilo in rekla bi, da se še bo. Spremembe so sicer včasih boleče, ampak še bolj lahko boli, ko spoznaš, da si obstal nekje, kjer ni
tvoje mesto. Čeprav večkrat za spremembo ni potrebno veliko, marsikdaj je treba samo spremeniti pogled na kakšno stvar in že se nam odprejo nova obzorja.
Kaj je za vas v življenju najpomembnejše?
Ni ene najpomembnejše stvari, če se tako izrazim. Pomembno pa mi je, da uspem opraviti morebitne obveznosti tistega dne, se zvečer pomirim sama s seboj, se vsaj malo sprostim in se počutim prijetno, zadovoljno, srečno. Vendar je včasih prava umetnost to doseči, čeprav se verjetno komu povedano ne sliši veliko.
Kakšen je vaš recept za uspeh?
Zaupanje vase je prva skrivnost uspeha. Drugače pa vztrajnost, da ne obupaš ob vseh ovirah, ki te čakajo na poti, kajti pogosto je najtežje takrat, ko misliš, da si že blizu, a se izkaže, da ni tako.
Kaj je najbolj »nora stvar«, ki ste jo storili v življenju?
Težko bi rekla, da sem storila kakšno zares “noro” stvar. Omenila bi eno, ki jo imam za bolj “odštekano”. Zelo edinstvena izkušnja zame in se je zdaj zagotovo več ne bi lotila. V začetku študija sem imela priložnost, da grem za nekaj dni na izlet s študijsko skupino v Romunijo. Resnično me je zanimalo, kako je tam, ker je “vzhod” vedno bil omenjen kot druga ali celo tretja liga. Šli smo v Arad, romunsko mesto blizu meje z Madžarsko. Prevoz je bil organiziran, spali smo v gradu. Z Intercity vlakom smo se peljali do Budimpešte, kjer sem že bila. Tam smo presedli na navaden madžarski vlak, ki nas je peljal do meje z Romunijo. Takoj se je videla in začutila ogromna razlika, saj je zelo ropotalo in nas hkrati “metalo” (in še kaj takšnih pri nas nisi poznal. Bilo mi je, kot da se peljemo 20-30 let v preteklost. Že vzhod Madžarske je bil krepka razlika, Romunija pa še večja. Res avanturistična in zanimiva dogodivščina, ki jo imenujem izlet v preteklost, saj je izgledalo, kot da gledaš naše precej stare čase.
Kaj ste se iz nje naučili?
Da povsem drži naslednja misel. »Čez 20 let boste bolj razočarani nad stvarmi, ki jih niste storili, kot nad tistimi, ki stejih. Zato odvrzite vrvi, odjadrajte iz varnega pristana in zajemite veter v svoja jadra. Raziskujte, sanjajte, dovolite si novih dogodivščin in odkrivajte še neznano!«
Več fotografij Mateje Njivar najdete na spodnjih spletnih povezavah:
Spletna stran: www.matejanjivar.com
Facebook: www.facebook.com/mateja.njivar/
Instagram: www.instagram.com/matejanj/
Avtor: Andreja M.
Fotografije: Mateja Njivar
