Intervju z NINO KOGEJ
Če imaš res močno, gorečo željo – je prav vsak zmožen premikati gore.
Pustolovščine, zgodbe, raziskovanje, novo & neznano je samo nekaj besed, ki opisujejo Niko Kogej. Njen blog Nina potuje je nastal iz strasti in ljubezni do potovanj, tako daljnjih kot bližnjih – ki so primerne tudi za družine.
Za vas je pravi uspeh pogojen z notranjim zadovoljstvom in srečo. Bi še ob tem kaj dodali?
Da, res je. Lahko si namreč vsako leto kopičiš milijone, pa če še vedno v vsem tem iščeš srečo, to zagotovo ne more biti pravi uspeh. Zame osebno pa je uspeh tudi že to, da uspešno žongliram med delom, potovanji, možem in sinom.
Nina, razpoznavni ste po svojem popotniškem blogu Nina potuje, ki ste ga pričeli pisati zaradi sebe, družine, prijateljev. Preko njega ste se namreč javljali svojim domačim in najbližjim iz svojih potovanj. Zaupajte nam več o vašem začetku bloganja.
Popotniški blog je v polovični meri profesionalen, saj sama še vedno redno delam. Vsekakor pa upam, da bi lahko od tega nekoč živela cela družina. Do tja je sicer še ogromno dela, časa, potrpljenja, a če nam to uspe, bo vse skupaj še toliko slajše.
Za lasten popotniški blog sem se odločila, ker je pisanje raznih popotniških člankov bilo čedalje slabše plačano oziroma sploh niso bili plačani. Tako sem raje svoje popotniške ideje preselila na svoj blog, ki ga je vsako leto prebiralo več ljudi. Splošne reportaže so dobivale mnogo konkretnih vprašanj in tako je blog dobil današnjo podobo. Klasičnih potopisov je le še za vzorec, saj so jih skoraj v celoti zamenjali razni popotniški nasveti in praktične informacije za samostojno organizacijo potovanja.
Kaj pa vas pri vašem delu najbolj veseli?
Pri bloganju mi je najbolj všeč to, da lahko počnem to, kar me najbolj veseli in zanima – potujem in spoznavam svet ter o tem poročam tudi drugim. Ni lepšega, kot od bralcev dobiti povratne informacije, da so jim zapisi prišli prav, da so prav zaradi bloga prvič odšli na pot, da so našli idejo za naslednji izlet oziroma potovanje. To, da v ljudi vnesem neko popotniško kulturo in jim odprem drugačen pogled na svet, je zame vredno največ.
Ste se na začetku bloganja soočali s kakšnimi specifičnimi izzivi?
Mislim, da se mi je bilo najtežje spraviti v povsem druge vode, kot sem jih bila vajena. Bloganje o potovanjih namreč niso samo potovanja – ljudje bi bili presenečeni, kako malo je pravzaprav potovanj in koliko je vsega drugega. O urejanju spletnih strani nisem imela pojma, kaj šele o družbenih omrežjih, spletni optimizaciji, vsebinskem marketingu, trženju, fotografiranju … A nekako sem se vsega tega sproti učila in to učenje se pravzaprav nikoli ne neha.
»Če imaš res močno, gorečo željo po neki stvari, je vsak zmožen premikati gore in kot kaže, je moja želja po tem, da bi enkrat v celoti lahko živela od bloga, še vedno zelo močna. Ovire nastajajo vsak dan in vedno moraš najti moč, da jih nekako obhodiš.«
Ste tudi srečna in ponosna mamica svojemu triletnemu sinku, vso družinico lahko spremljamo na vašem blogu & družinskih potovanjih.
Drži. Trenutno največ časa posvečam družini. S Simonom imava tri letnega sina, na katerega sva dolgo čakala. Ko sem zanosila, sem takoj vedela, da je družina na prvem mestu. Prav zato mi je naše popotniško bloganje še toliko bolj všeč, saj na večina potovanj odidemo vsi trije skupaj in si tako ustvarjamo nepozabne spomine. Sicer pa si moči in energijo rada nabiram tudi v naravi – s hojo, tekom ali zgolj vrtičkanjem.
Ob redni službi, družinici in potovalnih projektih nam povejte, kako ohranjate svojo motivacijo?
Priznam, da ni vedno najlažje. Včasih imam enostavno vsega dovolj in se spogledujem z mislijo, da bi vse opustila. A potem pride kakšno zanimivo potovanje, ki me samo po sebi navdihne za ustvarjanje. Ali pa mi dan polepša stavek ali dva kakšnega od bralcev, s katerim dobim nov zalet in potrditev, da sem vendarle na pravi poti in da so vse ure, ki se bloganju namenjajo, vredne.
Po jutru se ves dan pozna. Imate mogoče kakšne posebne jutranje rituale?
Brez kave ni pravega jutra – ni važno, kje sem. A tisti najljubši rituali so mi s poti. Veliko namreč potujemo z avtom, v katerem tudi spimo. Radi divje kampiramo in ni lepšega jutranjega rituala, ko te sončni žarki prebudijo v nov dan. Ko se skobacaš iz avta, globoko zadihaš in si hvaležen za točno ta trenutek in za ljudi, ki te obkrožajo. V tišini, ker vsi drugi še spijo, si skuhaš kavo in jo počasi srebaš, obdan z neokrnjeno lepoto divje narave. Neprecenljivo!
Se nadaljuje, …
Linki:
Instagram: https://www.
