Pogosto ljudje ob težjih življenjskih preizkušnjah postavljamo večno retorično vprašanje: Zakaj? Pa zakaj se je zgodilo ravno meni? Nekako ne moremo doumeti, kaj je vzrok, da se nam določene stvari v življenju dogajajo ali jih ponavljamo. Kako gledaš na svojo celotno situacijo in postavljeno diagnozo?
Nikoli se nisem vprašal teh retoričnih vprašanj: »Zakaj se mi to dogaja?«, »Zakaj ravno jaz?«, »Kaj sem komu naredila, da se mi to dogaja?«. Nisem vajena, da bi bila v vlogi žrtve, ampak sem zavihala rokave in se lotila reševanja. Verjamem, da se stvari ne dogajajo nam, ampak za nas. Delo na sebi niso mavrice in rožice, ampak predvsem situacije izven cone udobja.
Vprašanje, na katerega sem se iskreno odgovarjala več mesecev in iskala pravi odgovor je bil: »Ali si še želim živeti in bom naredila vse, kar je v moji moči, da bom živela zaradi sebe?«.
Definitivno nikoli ne bom mogla pozabiti tega, da sem imela raka. Verjetno tudi vsaka ženska, ki je imela porod, nikoli ne pozabi, da je postala mama. Pri mojem procesu rezultat ni drugo živo bitje, je pa rezultat to, da sem živa. Zavedam se, da ni manjkalo veliko, pa bi bilo lahko drugače. Verjetno sem bila oddaljena kakšno uro od drugega scenarija.
Znan rek je, slišimo, da je vsako slabo za nekaj dobrega in da se v največjih težavah za nas skriva blagoslov. Bi se lahko strinjala s tem? Na kakšen način?
Rak je razširil moje polje dojemanja življenja. Verjetno v drugih situacijah ne bi dojela nekaterih lekcij na takšen način, kot sem jih v procesu zdravljenja raka. Zelo jasno se zaveš, da je precej stvari odvisnih samo in zgolj od tebe ter tvoje glave, po drugi strani pa brez sodelovanja fizičnega telesa ni nič.
Trenutno si ne predstavljam, na kateri drug način bi še doživel proces, ko sem opazovala, kakšno moč samoobnavljanja ima naše telo. Na primer: kako izgleda popolna obnova trepalnic. V tem času sem se naučila, da se zavestno ne vmešavam v situacije drugih, razen če me vprašajo za mnenje in tudi, če me prosijo za mnenje ali nasvet, težav drugih ne prevzemam nase. Vsak ima pravico, da si po svoje ustvari življenje in kako bo živel. Če sem še malo bolj direktna: »Vsak posameznik ima pravico, da si sam zafrkne življenje.« Namesto drugih ne moremo delovati, niti živeti.
V teh 16-ih mesecih sem spoznala tudi ogromno različnih ljudi, dvomim, da bi mi še katera izkušnja prinesla takšna spoznanja na poligonu raznovrstnih odnosov. Vsekakor tako dogajanje situacije nam v prid, če tudi tako gledamo. V primeru, da bi se fokusirala samo na težave in omejitve, ki jih prinaša rak, bi jih verjetno doživela še veliko več (smeh).
Kako premaguješ trenutne zdravstvene izzive oz. kako se soočaš z njimi?
V teh mesecih »odklopa od starega in normalnega življenja« sem vzpostavila drugačen odnos s svojim telesom in poskušam biti čim bolj pozorna na dražljaje telesa. To je zagotovo nekaj, česar nisem tako zavestno začel prej. Prav tako sem pozorna in se »lovim«, da ne tlačim nobenih občutkov. Pri tem mi zelo pomaga tedensko obiskovanje psihoterapevtk, prav tako sem z mesecem aprilom 2022 dobila termine pri onkopsihologinji, kar mi prav tako daje več moči, da sem lažji kos izzivom, ki se pojavljajo.
Onkološki bolniki imajo na voljo tudi precej sogovornikov v raznih društvih. Ti si jih sicer precej spoznala preko družbenih omrežij, ko si se izpostavila, Kaj bi svetovala tistim, ki se ne želijo izpostavljati pred prijatelji, znanci, da imajo raka, a si želijo priti v stik z drugimi?
Obstajajo tudi različna društva in združenja. Sama se po končanih aktivnih kemoterapijah nisem vključila, ker se mi je zdelo, da tega v tistem trenutku ne potrebujem. Ko sem začutila, da sem se znašla v slepi ulici, sem iskala pomoč, da sem se lahko premaknila naprej, saj je bilo več kot tri mesece po koncu kemoterapije. Izpostavila bi tudi »Projekt Onko«, kjer so zgodbe posameznikov in posameznikov z izkušnjo raka. Dosti informacij lahko najdeš na družbenih omrežjih, kdo je bil v podobni situaciji, ali pa nekdo pozna nekoga in te lahko poveže. Zdi se mi, da na Facebooku bolj prevladujejo starejše generacije, mlajše pa na Instagramu. Tudi na Facebooku je precej skupina za podporo obolelim z rakom
Kateri del v obdobju 16 mesecev se ti je zdel še posebej zahteval?
Kot omenjeno, meni se je zdelo obdobje po tem, »ko si že zdrav«, eno izmed najtežjih. Zakaj? Ker nisem bila pripravljena nanj. Nihče ti ne pove, kaj konkretno sledi v tej premostitveni fazi. Nimaš več dnevnih ali tedenskih obiskov Onkološkega inštituta. Moja prva kontrola je bila tri mesece po zadnji kemoterapiji. Najprej se mi je zdelo, da bom lahko vse sama. Vendar je obdobje odvajanja od zdravil pokazalo tudi čustvene posledice za zdravje. Nisi več isti, navzven iz dneva v dan izgledaš bolje, okolica te dojema drugače sedaj, »ko postajaš nazaj zdrav«, vendar se takrat pravo brskanje po sebi šele dobro začne.
Ko misliš, da si največ izzivov že dal skozi, je to tisto obdobje, ko moraš zavihati rokave. Rekla bi, da je rak neke vrste nasilen dogodek, ki tvoje življenje precej postavi na glavo. Dosti sem se spraševala o tem, kako sedaj naprej? Tako se je začelo spreminjanje pričakovanj, vzorcev delovanja in kot pravi čas »gradnje novega mene«. Sama gledam na to izkušnjo celostno in sem želela dati tudi vse od sebe v tem drugem obdobju rehabilitacije. Ne želim si kdaj v prihodnosti očitati, da nisem dala vsega od sebe. Ne živim v iluzijah in se zavedam, da se lahko tudi kaj ponovi, zato delujem v smeri, da se ne bi, vendar nikoli nimaš dokončnega zavarovanja.
Si kaj posebnega spremenila v svojem življenju?
V povezavi s fizičnim telesom sem začel konec septembra lansko leto z dodajanjem vitaminov in prehranskih dodatkov, na podlagi izvidov bioresonančne obravnave, ki je med drugimi tudi vodeno prek računalniškega programa in ne gre nič »na pamet«. Spremljam vrednosti vitaminov in mineralov v svojem telesu, pozorna sem na svoje počutje, zavestno spremljam tudi svojo prebavo. Shakti Dance jogo pri Nini Jenštrle, hatha jogo in nirvana fitnes z Ano sem obiskovala predvsem v zimskih in pomladnih mesecih, po spomladanskem padcu in zvino gležnja, zaradi česar sem imela tudi bergle, sem s tem prenehala. Nadvse sem ponosna, da imam 28-dnevni menstrualni cikel, česar nisem imela tako urejenega najmanj 10 let.Vrnitev rednih menstruacij po prejemu najbolj agresivnih kemoterapij BEACOPP pripisujem tem aktivnostim.
Spomladi so se pojavile tudi močne alergijske reakcije na cvetni prah, precej me je dušilo v pljučih, sledilo je tudi nekaj mesecev nočnega dušenja. Sedaj, ko je to minilo, skušam biti vsaj dve uri dnevno v naravi, drugače pa me posledice zdravljenja raka presenečajo na dva ali tri dni, tako da situacije rešujem sproti, ko se povrne. Pred časom se je pojavil sum na srčno popuščanje in šum na srcu, vendar se je po preiskavah izkazalo, da sepsa s septičnim šokom na srcu ni več pustila, kot tudi posledice kemoterapije. V začetku poletja sem prejela diagnostično astmo, ki je lahko posledica procesa umetne ventilacije. Verjamem, da je to začasen izziv in da bom v roku enega leta okrepila tudi svojo pljučo, ki je bila poleg limfe najbolj poškodovana in na »udaru«.
Kakšni so tvoji nač 
rti za drugo polovico leta?
Vezano na prehrano in sprejemanje telesa po vseh operacijah me čaka še precej aktivnega delovanja v naslednjih mesecih. Ugotovila sem, da zelenjavo, sadje in zdravo prehranjevanje podzavestno povezujem z nastankom raka, saj sem se več kot šest mesecev pred diagnozo zelo zdravo prehranjevala. Prav tako tudi krepim svoje možgane, ker je »chemo brain« pustil posledice poleg sepse. Precej pozabljam in se ukvarjam z aktivnostmi, ki ustvarjajo moj miselni fokus. Trenutno treniram možgane, kmalu pa bom tudi bolj redno svoje telo. Od začetka poletja se trudim, da prehodim približno 10 tisoč korakov dnevno, začel pa sem tudi z aktivnostmi v hribih. Vsekakor bom fizične aktivnosti nadaljevala in stopnjevala.Kot pravi moja osebna zdravnica, je cilj, da se vrnem v »normalno« vsakodnevno življenje še v boljši psihofizični kondiciji, kot sem bila prej.
Kako poteka tvoj dan? Kaj najraje začneš in ali imaš kakšen dnevni ritual?
Od novega leta je v vsakem mojem dnevu prisotno aktivno zaključevanje študija in je večina začela usmerjena k pisanju drugega magisterija. Moje dneve posledično precej zapolnjuje študij in sem usmerjena k temi, da bom dosegla naslednji zastavljen cilj, prvi je bil ta, da sem imela popolno remisijo. Odkar so se umirile alergije še iščem tisti pravi recept za vsakodnevno delovanje. Tedensko se prilagajam zdravstvenemu stanju, skrbim za dovolj počitka oziroma mi telo jasno pokaže, kdaj sem prestopila meje. Ne bi rekla, da sem že vzpostavila neke dnevne rituale, ki jih bom držala nekaj let ali mesecev, ker jih sproti prilagajam.Precejšnja sprememba bo, ko se vrnem nazaj v delovno okolje, ker tako, kot se ne navadiš zlahka, da si kar na dolgotrajni bolniški, tako ne gre čez noč vklop v ti običajen vsakdan.
Kaj je zate v življenju najpomembnejše in kaj te najbolj motivira?
Najbolj me motivira moj napredek. Predvsem to, ko vidim, kako se premikam iz situacij, v katerih sem bila prej. Motivira me tudi to, ker moji lasje lepo rastejo (smeh). Se pa še vedno navajam na svoj novi videz, ki je povezan z novo naravno barvo in strukturo las. To ne gre čez noč. Prej sem bila svetlolaska z ravnimi lasmi, sedaj imam naravno temno rjave kodraste lase in tudi kar se tiče videza, še nimam neke stalne podobe, kršno se vidim daljše obdobje. Ne še, bo pa (smeh).
Precej se učim tudi postavljanja meja, predvsem drugim, da nimam slabe vesti, ko komuniciram , kaj potrebujem v nekem trenutku. Prej sem se precej prilagajala in sem imela slabo vest, če sem koga zavrnila oz. so bile moje odločitve drugačne od pričakovanih. Skušam ohraniti svoje ravnovesje, biti v miru in se trudim vzpostavljati pogoje, ki jih potrebujem za celostno rehabilitacijo.
Po sem še vedno precej aktiven in energičen, sedaj pa bolj balansiram in se zavedam, da gre za proces gradnje. Zelo pomembno se mi zdi, da imam veliko zaupanja same vase, v svoje sposobnosti in podporo najbližjih . Na ta način sem lahko mirna in se po bolezni v celoti posvečam sebi.
Kaj svetuješ ostalim bralcem, ki se soočajo z istimi ali podobnimi življenjskimi situacijami?
Nimam nasveta (smeh). V razmislek jim podajam vprašanja, ali si res vsakodnevno prisluhnejo? Vedo, kaj so potrebe njihovega telesa? Ali zaznavajo, kakšne želje imajo in jim sledijo? Ali deluje tako, da je v skladu s seboj? Počnejo stvari, ki jih polnijo in veselijo? Ali so v njihovem življenju prisotne aktivnosti, ki jim dajejomoč za naprej? Zdi se mi izjemno pomembno, da sam sebe čim bolje poznaš, da veš, kako deluješ in da znaš to tudi ustrezno komunicirati z drugimi.
Proces zdravljenja ni čez noč, kar pomeni, da lahko marsikaj doživite na tej poti – tako pride kot tudi manj prijetnih stvari. Takrat je pomembno, da imaš v svojem življenju več prijetnih in se zavedaš, da bo vse težko enkrat minilo. Konkretnih nasvetov nimam, ker smo si med seboj zelo različni, kar bo pomagalo meni, ni nujno, da bo pomagalo drugim.
V mojem primeru se je pokazalo tudi ključno zaupanje v medicino in v mojo lečečo onkologijo. Ker zaupanja do prejšnje onkologije nisem več imela, sem jo raje zamenjala –kot pacienti imamo namreč to pravico. Seznanitev z zakonom o pacientovih pravicah se mi zdi koristna, v primeru negotovosti predlagam več spraševanja direktno zdravstvenih oseb in nisem najbolj naklonjena pridobivanju informacij s spleta. Izjemno pomembno in koristno se mi zdi tudi povezovanje z drugimi onkološkimi bolniki, povezanimi s procesom zdravljenja. Imamo odlična društva in združenja, kjer so posamezniki, ki te lahko usmerijo do pravih informacij.Sama nikoli nisem pomislila na to, da bi zavrnila uradno zdravilo, sem si pa pomagala z bolj naravnimi stvarmi, kot je bilo na primer pitje aronije in koprivinega čaja, za krepitev krvi in čiščenje krvi po končanem aktivnem zdravju. Z onkologinjo se vedno posvetujem, ko imam kakšne dileme in se pripravim, ko imam kontrolne preglede z vprašanji.
Kaj je bila zate najbolj »fenomenalna stvar«, ki si jo storila v svojem življenju?
Poleg tega, da sem živa 16 mesecev po postavljeni diagnozi raka? (smeh). Malo bolj resno pa ne vem, če sem že storila najbolj fenomenalno stvar v svojem življenju, zato sem pa še tukaj. Verjamem, da me fenomenalne stvari še čakajo.
Kaj si se iz nje naučila?
Najbolj ključna lekcija, ki jo osvajam je ta, da sem resnično močna. Da verjamem vase in da lahko s trudom in vztrajnostjo dosežem skoraj vse, kar si zamislim. Skoraj sem uporabila za to, ker ni nujno, da je tisto, kar sem si zamislila kot najboljšo zame, tudi resnično najboljša situacija. Dostikrat šele kasneje vidimo, zaradi česar je bilo bolje, da so se stvari odvile drugače, kot smo si zamislili sami.
Bi lahko z bralkami podelila svoj recept ohranjanja lastne pozitivne naravnanosti?
Recept je ta, da si priznam, da nisem vedno pozitivno naravnana. Ko sem jezna, si dovolim biti jezna. Ko pridejo trenutki žalosti, dovolim, da me preplavi žalost. Ne uporabljam pozitivnih afirmacij na silo in spodbudnih samogovorov, če se počutim slabo, ker vem, da bi bila z njihovo uporabo v tistih trenutnih nerazpoloženosti, še bolj potrta in bi se delala, da sem nekaj, kar nisem. Posledično bi to vodilo v potlačenje čustev, česar pa nočem. V teh mesecih vzpostavljam izjemno odkrit odnos sama s sabo in sem pozorna na prvi impulz telesa v neki situaciji.Če se slabo počutim tudi po tem, ko sem spočita in naspana, ko pojem najljubšo hrano in po tem, ko sem v neki aktivnosti, ki mi običajno predstavlja radost ali veselje, takrat urgiram in se lotim reševanja problema.
Bi rekla, da gre za osamljeno pot pri prebolevanju raka?
Do neke mere ja. Samo ti veš, kaj doživljaš ob vseh informacijah, kemoterapijah in situacijah, ki sledijo po končanem aktivnem zdravljenju. Obenem se zavedam, da na tej poti nisem sama, čeprav je vsak korak v veliki meri odvisen samo in zgolj od mene. Nič ti ne pomagajo vsi nasveti in usmeritve drugih ljudi, če sam v sebi nisi pripravljen delovati v tej smeri. Pomembno je zavedanje, da imamo in lahko resnično vplivamo samo nase. 
Nisem si dopustila misli, da bi bilo lahko lansko moje zadnje poletje v življenju.
Hvaležna sem, da je temu tako in zaupam, da me veliko lepih poletij še čaka. Po tem, ko preboliš raka, živiš s tem, da se lahko ponovno pojavi, kot nekdo, ki nima te izkušnje. Zato stvari še toliko bolj cenim in ne jemljem toliko za samoumevne, kot sem morda dojemala prej, ko sem »bila zdrava«.
Občutek minljivosti, ki si ga izkusil na lastni koži, ti da novo dimenzijo, ko živiš življenje.
Intervju zapisala: Andreja M.
