Prehrana = pomemben del dobrega počutja
Le kdo vam lahko bolje svetuje glede prehranjevalnih navad in hujšanja, kot oseba, ki se je s podobnimi izzivi soočala že sama? Mojca Cepuš je priznana mednarodna svetovalka za zdravo prehrano in hujšanje, certificirana nutricistka in promotorka zdravja na delovnem mestu. Prvotno se je z zdravo prehrano začela ukvarjati ljubiteljsko, kasneje pa je ta ljubezen prerasla v njeno strokovno delo.
Mojca, v svojem življenju ste dosegli čudovite rezultate in si s svojo ljubeznijo do prehrane zgradili blagovno znamko in posel, ki ga obožujete. Zaupajte nam, kdaj se počutite uspešno?
Včasih sem uspeh enačila z zaslužkom, prepoznavnostjo in s tem, kakšne poslovne partnerje imam. Zdaj, ko sem postala mama, pa se uspešno počutim, ko uspem uskladiti poslovne in starševske obveznosti. Opažam, da so se z rojstvom hčerke spremenile tudi moje osebne prioritete. Tako na prvem mestu ni več delo, ampak družina.
Kakšen pa je bil začetek vaše karierne ter poslovne poti?
Doštudirala sem teologijo. Odločitev za ta študij je bila ena boljših odločitev, ki sem jih sprejela v svojem življenju, žal pa se karierno na tej poti nisem mogla razvijati. Moja druga ljubezen pa je »zdravljenje s hrano«. Težko opišem, kaj to pomeni. Že kot mala sem se zanimala za zelišča, rastline, čaje in podobno, potem pa je to zanimanje precej nezavedno raslo, dokler ni dozorelo v znanje, ki sem ga med faksom začela uspešno širiti, takrat na prve kliente. Zdaj vidim, da je to moj poklic oz. poslanstvo. Ne predstavljam si, da bi kadar koli počela kar koli drugega.
Ste certificirana nutricistka, svetovalka za zdravo prehrano in hujšanje, kakšen je bil poglavitni razlog, da ste izbrali ravno to področje svetovanja?
To je tema, ki me osebno najbolj navdihuje. Ker sem se sama soočala s težavami s prehrano imam poleg strokovnega znanja tudi veliko mero razumevanja in sočutja za ljudi, ki se soočajo s podobnimi težavami.
Razpoznavni ste po vašem prehranskem svetovanju, bralke so vas lahko spremljale v oddaji Dobro jutro na Televiziji Slovenija, pa tudi na drugih televizijskih postajah ter v intervjujih v različnih medijih. Kako pa se soočate s konkurenco?
Na začetku poslovne poti sem veliko obiskovala podjetniška srečanja, seminarje in podobno. Tam so nas učili, da je potrebno svojo konkurenco dobro poznati in se truditi, da si vedno korak pred njimi. Sama imam drugačen pristop. Ta ne gre vedno v bok kapitalistični miselnosti, kjer je glavni cilj visok zaslužek in prvo mesto v panogi izbranega področja. Verjamem, da več glav več ve in da nihče do svojega znanja ni prišel sam, torej nas veže moralna dolžnost, da znanje delimo.
To seveda ne pomeni naivno deljenje preizkušenih učinkovitih metod dela, ki smo se jih učili in jih pilili leta in leta. Pomeni pa pripravljenost pomagati mladim kolegom, biti odprt za posvetovanja, kadar kaj ne gre in podobno. Poleg dela, ki ga opravljam, sem tudi mentorica študentom iz različnih fakultet (biotehniška fakulteta, BIC, univerza na primorskem) in študente vedno učim, da morajo znanje deliti.
S katerimi izzivi ste se soočali na lastni karierni poti, še posebej na začetku?
Ko sem leta 2005 ali 2006 napisala svoj prvi članek, sem rabila skoraj pol leta, da so mi ga objavili, brez plačila seveda. Najtežje je bilo prodreti v svet časopisov in televizije, saj si na začetku poti brez referenc.
Druga težava pa je bil zaslužek, vsaj 2 leti od svojega dela nisem mogla živeti, kaj živeti, še sobe si v Ljubljani nisem mogla plačevati s tem, kar sem zaslužila, tako da sem poleg dela in vseh izobraževanj opravljala še občasna dela kot promotorka raznih čistilnih izdelkov, kozmetike in podobno.
Pogosto je kazalo, da ne bo preboja. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da je glavna razlika med mano, ki svoje delo uspešno opravljam danes in mojimi takratnimi kolegi v tem, da jaz preprosto nisem nehala delati. Prenehati hoditi po tej poti zame ni bila opcija. To je moj poklic/poslanstvo.
Ko sem enkrat začela od svojega dela tudi živeti, pa sem prvič začutila tudi zunanjo potrditev, da delam prav. Zaradi tega je bil zaslužen denar dolgo moj znak, da sem uspešna. 😊
Kako ste jih premagali in se soočili s potrebnimi spremembami?😊
Velika zahvala gre moji družini, ki name ni pritiskala s svojimi pričakovanji, ampak me je na moji poti podpirala. Meni pa nobena žrtev mi ni bila prevelika, da bi me odvrnila od moje poti.
Katerim dejavnostim znotraj kariere posvečate največ časa?
Prebiranju strokovne literature. To mi vzame vsaj eno ur na dan. Po navadi zvečer v postelji, ko že vsi spijo. Nekateri berejo za sprostitev časopis, jaz berem izsledke študij. Namenoma ne berem poljudno strokovnih knjig o prehrani, ker gre v veliki večini primerov za cherry picking data in so lahko zelo zavedljive. Berem jih le, če bi me posebno zanimalo osebno mnenje avtorja o neki tematiki.
Ste tudi del projekta 1, 2, 3, GREMO! Kaj pa vas osebno motivira in kako ohranjate svojo motivacijo?
Motivira me delo samo. Z motivacijo nimam težav. Imam pa težavo s sproščanjem in postavljanjem meja. To je lahko težava, ker vodi v izgorelost, ki sem jo žal tudi sama izkusila. Zdaj poskušam veliko bolj skrbno izbirati delo, delegirati opravila svoji ekipi in podobno. To mi predstavlja velik izziv, veliko težje je delegirati, kot preprosto opraviti delo.
Kakšen pa je vaš začetek dneva, kako se prebudite v nov dan? 😊
Ko se prebudim, je kuža prvi, ki se pride stiskat, šele potem se uspem prekobacati do postelje k hčerki. Zbudi se tudi mož in potem preživimo prvih nekaj minut skupaj pod odejo. Vse to se po navadi dogaja med 5:00 in 6:00.
Nato gremo vsak po svoje. Sicer pa kakšne posebne filmske rutine z jogo in zelenim čajem nimam 😊. Edina stalnica je, da vsako jutro pojem zajtrk.
Ste žena, mamica, podjetnica hkrati. Na kakšen način uspešno združujete svojo karierno pot z družino?
Imam srečo, da je tudi mož podjetnik in da razume, da ne delam od 7:00 do 15:00. Prva malo bolj resna družinska obveznost se je pojavila, ko sva dobila kužka.
Ava – kuža je, če se le da, vedno z menoj v službi. To pomeni, da si moram vzeti čas za sprehod med delom in podobno. Zdaj, ko imava še hčerko, pa je vse skupaj veliko bolj naporno in zahteva veliko mero organizacije in trdnih živcev. Lagala bi, če bi rekla, da sem se ritma že navadila. Ana je stara 7 mesecev in vsak dan se mi zdi drugačen. Veliko nam pomaga moja mami, ki vskoči, ko se meni pojavijo kakšna nenapovedana snemanja, ki včasih trajajo cel dan.
Vseeno pa se trudim veliko časa preživeti s hčerko. Tudi ko bo čas za vrtec, si bom organizirala delo tako, da bo v vrtcu tri dni na teden, dva dni in vikend pa bosta namenjena najinemu druženju, raziskovanju in pohajkovanju naokoli. Otroka sem si res zelo želela in zdaj, ko ga imam, želim uživati v skupnem druženju.
Kako se soočate s stresnimi situacijami? Ste kaj spremenili v svojem življenju?
V stresnih situacijah se ne znajdem najbolje. Veliko lažje in bolje delam v miru z v naprej določenim urnikom. Vidim, da je stres manegement trenutno moj največji izziv. Pred nekaj meseci sem začela meditirati in opažam, da pomaga. Pomagam si tudi s specifično hrano, ki pomirja, takšna, ki vsebuje veliko magnezija in kalcija ter z zeliščnimi čaji.
1 del.
Avtor: Andreja M.
