Avtor fotografije: Marko Delbello Ocepek
Živeti na svoji strani pomeni ljubiti sebe ter imeti POGUM živeti svoje sanje ter se boriti za svoje cilje. Ajda Rotar Urankar je tiste vrste ženska, ki nam daje zgled ter motivacijo za ohranjanje pozitivnega pogleda na življenje. In ne glede na okoliščine nam vedno znova sporoča, da zmoremo iti čez »vse«.
Ajda, vaša pot ni bila vedno postlana z rožicami. Ob vzponih in padcih ste dosegli izjemne uspehe. Svojo kariero ste začeli graditi na oglaševalskih agencijah, hitro ste postali tudi uspešna umetniška direktorica. Ali nam lahko na kratko opišete, kako se je pričela vaša zgodba uspeha? Kateri so bili tisti vaši prvi koraki v želeni smeri umetniškega ustvarjanja?
Pravzaprav se je začelo precej spontano. Med študijem v Veliki Britaniji sem se ob poletjih vračala domov, da sem lahko čim več časa preživela s fantom, ki je zdaj moj mož, da sem zraven še kaj zaslužila in nabirala izkušnje, pa sem si za čas počitnic našla delo pri oglaševalski agenciji v Ljubljani.
Tako ekipa kot samo delo mi je bilo zelo všeč, zato sem vsa študijska poletja preživela pri isti agenciji, kjer sem nabirala praktične izkušnje. Vse se je nekako začelo sestavljati zadnje leto študija, ko sem prejela v Londonu mednarodno nagrado za enega od mojih projektov, pri ljubljanski agenciji pa so mi ponudili tudi redno zaposlitev, ki sem jo z veseljem sprejela.
Ste ustanoviteljica Minimellows – najboljši izdelki za dojenčke in malčke. Kaj pa za vas pomeni uspeh in kdaj se vi počutite najbolje uspešno
Uspeha ne merim več v številu osvojenih nagrad in dosežkov, ampak bolj v tem, da je človek s svojim življenjem zadovoljen.
Včasih sem se nenehno gnala po “boljšem in večjem”, vendar sem ugotovila, da je to res cilj, ki mu nikoli ni konca; užitek, ki te mine v trenutku, ko je cilj dosežen in si pozneje postavil še večje mejnike. Zato sem štetje opustila in se raje posvetila stvarem, ki me zares veselijo, ob katerih mi srce zaigra.
Avtor fotografije: Marko Delbello Ocepek
Študirali ste tudi v Združenem kraljestvu, kjer ste prejeli prvo mednarodno nagrado za vaše delo. Kako to, da ste se odločili za študij v tujini in kako to, da ste se odločili svojo pot nadaljevati nato v Sloveniji?
Zaradi službe mojih staršev smo se za pet let v času moje osnovne in srednje šole preselili v Romunijo. Tam sem hodila na mednarodno šolo, kjer se je večina otrok s svojimi starši nenehno selila po svetu. Ponavadi so ostali kakšno leto, dve, nato pa so šli naprej v naslednjo državo. Ko odraščaš v takem okolju, se ti zdi to preprosto naslednji korak; ne vračaš se domov, vedno greš naprej.
Tako v mojem izboru ljubljanske univerze niti ni bilo. Vedela sem, da si želim študirati dizajn, da je fakulteta v angleško govoreči državi ter da je univerza odlična na tem področju. Ti kriteriji so me pripeljali na otok.
Preden sem odšla v Veliko Britanijo sem v Sloveniji spoznala Davida. Zaljubila sem se, kot bi me tresknilo. Ob mojem odhodu sem ves čas iskala načine, da bi se videla, nenehno sva delala in šparala za poceni letalske karte in tako sva preživela praktično vsa študijska leta. Vedela sva, da sva za skupaj, res sva se ujela, hkrati pa sem, kot sem prej omenila, med poletjem začela delati v ljubljanski oglaševalski agenciji.
Po prejeti nagradi sem sicer dobila ponudbe za službo tudi v tujini, predvsem v Londonu, vendar mi je nekako srce dalo vedeti, da je v vseh teh letih Slovenija prava zame. V delu na agenciji sem res uživala, tukaj je bil tudi David, hkrati pa sem se lahko spet počutila res doma.
V Sloveniji mi nikoli ni zmanjkalo izzivov. Po dveh oglaševalskih agencijah sem šla za kar 10 let na enega bolj odmevnih slovenskih startupov, kjer sem v tujini bivala redno iz poslovnih namenov in to je bila zame tista popolna kombinacija občutka domačnosti in izzivov.
Kaj najpomembnejšega vam je dalo življenje v »tujini«?
Zelo hvaležna sem, da sem imela možnost živeti v dveh tujih, v tako različnih državah, v Veliki Britaniji ter Romuniji, in hkrati v tako različnih mikro okolicah. Tujina me je naučila, da moraš paziti na koga se navežeš, ker ljudje ves čas odhajajo, da so prava razmerja in prijateljstva možna ne glede na fizično razdaljo med ljudmi, spoznala sem lepoto drugih kultur, s pomočjo katerih svet vidim tudi iz druge širše perspektive. . .
Ste ustanoviteljica priljubljene znamke Minimellows. Nam lahko zaupate, kaj vas je navdihnilo ter od kod je prišla ideja za to znamko?
Minimellows Ninice sem se dejansko začela šivati med nosečnostjo, nikoli nisem pomislila, da bo iz tega postala blagovna znamka, ki bo potovala po celem svetu. Želela sem le narediti najboljšo Ninico za svojega otročka. Med porodniško sem imela kar veliko časa in sem se v to vrgla z vso energijo in srcem.
Najprej sem iskala najbolj kakovostne materiale, naredila en kup raziskav, kaj pomaga dojenčku pri spanju in v razvoju, oblikovalski del pa je bil tisti za dušo. V Ninice sem se poglobila kot da bi šlo za moj največji projekt, da moj Minimellows dejansko lahko postane znamka pa so me prepričale mamice, ki so v vozičku videle kravico Paulino ter navdušenje mojega sinčka in jo želele tudi za svoje otročke.
In kdaj je bil tisti odločilen trenutek za vas, da ste rekli »Jaz bom sledila svojim sanjam in grem na lastno podjetniško pot?« 🙂
To je dejansko trajalo kar več let. Dolgo sem vztrajala v tem, da sem vzporedno delala tako na Celtri kot za Minimellows, vendar v nekem trenutku ni več šlo, preprosto je bilo vsega preveč.
Ste mamica dvema čudovitima sinovima ter žena znanemu slovenskemu voditelju Davidu Urankarju. Družina vas osrečuje. Kako pa uspešno usklajujete vse svoje poslovne obveznosti z družinskim življenjem?
Odkar imam samo eno službo, je veliko lažje. V nekem trenutku vidiš, da ima dan omejeno število ur in da preprosto ni časa za vse, ne glede na to, kako te zelo veselijo. Tako sem si postavila prioritetni seznam in dvoma sploh ni bilo več, kako naprej.
Na vašem portalu Na svoji strani lahko zraven podcastov poslušamo tudi vašo zgodbo. Iskreno tudi spregovorite o svoji izkušnji z izgorelostjo. Kako ste se soočili z njo?
Od začetka mi je bilo kar težko, strah me je bilo, kaj se dogaja, kaj bodo pokazale preiskave in kljub temu, da so bili vsi izvidi v redu, sem se počutila, kot da se moje telo sesuva.
Ko sem dojela, da gre za izgorelost, sem končno razumela, kam usmerjati energijo. Čeprav sem včasih na trenutke – no, dneve, tedne, že dvomila, da vsemu mojemu trudu ne naredim velikega koraka naprej.
Kakšne znake ste imeli?
Začelo se je z mravljinci, neskončno utrujenostjo, nespečnostjo, glavobolom … in zaradi strahu, kaj se z menoj dogaja, zato so se pridružili še tesnoba in panični napadi. Takrat sem se odločila, da ne bom več čakala na “tisti izvid, ki bo pokazal, kaj se z menoj dogaja” (in res tega izvida, na srečo, tudi nikoli ni bilo), ampak sem začela postopati, kot da gre za izgorelost in šla po spisku, kaj vse moram narediti, da se poberem. Začelo se je z meditacijo in psihoterapijo.
Kaj je bilo za vas v tistem obdobju najbolj stresno?
Predvsem to, da je taka drastična sprememba prišla skoraj čez noč, od fizično izredno močne osebe, v odlični kondiciji, sem prišla do tega, da nisem mogla na 50-metrski sprehod. In največji stres mi je predstavljala ta nevednost, kaj se dogaja in kdaj, če sploh, bo tega konec.
Kdo vam je v tistem obdobju najbolj pomagal in kaj ste skozi sam proces zdravljenja spoznali?
Ne glede na to, h kateremu strokovnjaku sem šla (od kardiologa, nevrologa, do prihoterapevta), sem najprej razložila, kaj se dogaja, nato pa so me prav vsi vprašali, kakšno podporo imam od domačih.
Mislim, da sem vedno zjokala od hvaležnosti, ko sem razlagala, da boljše podpore res ne bi mogla imeti. Od moža, staršev, tašče, tasta, prijateljic, res, za to bom večno hvaležna. Hkrati pa je bil v tistem joku hvaležnosti tudi kanček skrbi, češ, če me vsi tako podpirajo in če se jaz res maksimalno trudim, zakaj še nisem ok.
In hvaležna sem kar nekaj ljudi na Instagramu. Naj rečejo kar želijo čez socialna omrežja, vendar ko sem čez nekaj časa na hitro razložila sledilcem, kaj se z menoj dogaja, sem dobila en kup lepih sporočil, ki so mi zares pomagala okrevati.
Ljudje, ki jih sploh ne poznam v živo, so z menoj delili svoje izkušnje z izgorelostjo (vsak jo doživlja na malo svoj način), kaj jim je najbolj pomagalo (probala sem vse in nekatere stvari so mi res, res pomagale), predvsem pa ta psihološka podpora, da so bili na dnu in da ja, se lahko iz tega pobereš.
Avtor fotografije: Urša Klajder
Kaj ste se spremenili v svojem življenju?
Uf, kar veliko. Iz tega, da sem se gnala na 200%, sem svojo energijo začela posvečati samo stvarem, ki jih rada začnem in ljudem, ob katerih se imam res dobro (no, pa saj niti nisem imela več toliko, da bi jo lahko kar trošila okrog , hehe). Saj sem že prej cenila vse, kar imam, potem pa je kar naenkrat to prešlo na višji nivo, ne vem, ne znam razložiti; prej mi je bilo smučanje z družino skorajda samoumevno. Vedno mi je bilo luštno, sem v tem uživala. Zdaj me na trenutke skoraj razžene od sreče, da imam to možnost in to s tako družino.
Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?
Na to, da sem nenehno višje cilje zamenjala z notranjim mirom in si pustim uživati, brez slabe vesti, v tem, kar imam.
Kaj vas v življenju dela najbolj srečno?☺
Pravi balans časa preživetega z družino, oddihov z Davidom, skrbjo zase in delom, ki me veseli.
Bi lahko izvedeli vsaj 5 skrivnosti vašega uspeha
Verjetno vsak najbolje deluje po svojem receptu, zagotovo pa te na pravo pot najlažje vodi tvoja intuicija. Če je tisto pravo, takoj začutiš. 🙂
Intervju zapisala: Andreja M.
