Urša Žorž I. Del

Urša Žorž je podjetnica z dušo in srcem. Mnogim je razpoznavna kot soustanoviteljica odmevnega ženskega dogodka 500 podjetnic, ki je postal že skoraj tradicionalen. Med drugim je ponosna mama nadarjenemu mlademu kuharju, poslovno se ukvarja z organizacijo dogodkov in izobraževanj, predavanji, mentoriranjem, znana pa je tudi pod imenom svojega podjetja EVENTIO. Lastno ustvarjalnost in kreativnost izraža tudi skozi umetnost, saj je avtorica zbirke pesmi Ko imaš nekoga preprosto … rad, pred kratkim pa je napisala še krajšo knjigo/priročnik za mlade »Noben me ne razume, zato se bom (razumel) sam.«

Osebni slogan: »V življenju se nam vse zgodi z določenim namenom in vse je točno tako kot mora biti.«

Urša, na svoji karierni poti ste pridobili bogate izkušnje in znanja, vse od poučevanja, vodenja, svetovanja, organiziranja in še bi lahko naštevali. Res vam dolgčas ni nikoli, kot ste sami zapisali na blogu. Zaupajte nam, kdaj se vi počutite uspešno?

Moje razumevanje uspeha najbolje opiše misel Maye Angelou:
»Success is liking yourself, liking what you do and liking how you do it.«
Pomembno je, da imamo radi to kar počnemo, da ob tem spoštujemo sebe in način, kako počnemo kar počnemo. Zelo uspešno se počutim, kadar lahko prenašam svoje znanje in izkušnje naprej in ko vidim, da ljudje zaradi pridobljenega znanja bolj suvereno in uspešno korakajo po svoji (poslovni) poti.

V podjetništvo ste se podali po 17-ih letih redne službe, skorajda čez noč. Kakšni so bili začetki vaše kariere?

Vedela sem, kaj me veseli in v čem sem dobra, to je področje organizacije dogodkov. Najprej sem eno leto delala kot s.p. v nekem podjetju na mestu vodje izobraževanja, zraven pa organizirala lastne dogodke. Ko se je obdobje v podjetju izteklo (nadomeščala sem delavko na porodniškem dopustu), sem se posvetila izključno dogodkom. Na začetku sem organizirala samo lastne dogodke, ko sem ugotovila, da me je to pripeljalo do izgorelosti (psihične, fizične, finančne), sem se posvetila korporativnim dogodkom ter začela početi še druge stvari, ki me veselijo (predavanja, mentoriranje …).

V času, ko sem začela, ni bilo toliko priložnosti in podjetniških izobraževanj, kot jih je danes. Tako da je bila kar dolga pot, da sem ugotovila, kaj spremeniti, kako početi, saj nisem imela predhodnih podjetniških izkušenj, niti ljudi okoli sebe, ki bi mi lahko svetovali na tem področju.

Obožujete svoje delo, kaj vas pri tem najbolj veseli?

Po devetih letih podjetništva lahko z vsem srcem rečem, da obožujem svoje delo, saj je trajalo nekaj časa, da sem prišla do tega. Veseli me delo z ljudmi, da jim pomagam na njihovi poti, da uspešno premagajo ovire, skozi katere sem šla tudi sama.

Pri organizaciji dogodkov pa mi je v posebno zadovoljstvo, ko lahko skupaj z naročniki ustvarjam dogodke z dušo, ki ljudem še dolgo ostanejo v spominu.

Z optimizmom in pozitivno naravnanostjo se lotevate vedno novih projektov. S kakšnimi izzivi ste se soočali na svoji poti do uspeha?

• Grajenje prepoznavnosti – ko vstopiš na trg, traja precej časa, da te ljudje spoznajo. Sama sem imela veliko mrežo ljudi, kar je bil velik plus, saj sem na začetku organizirala dogodke za minimalno število ljudi (čajanke, večerje v temi, spajanje mode, kulinarike in umetnosti, zgodovina mode …), da sem lahko objavila fotografije in se je s tem večala moja razpoznavnost. Zadeva se je obrnila navzgor, ko smo z Zori Jakolin in Petro Škarja ustanovile in pet let organizirale dogodek 500 podjetnic – to mi/nam je prineslo medijsko prepoznavnost po celi Sloveniji. Pomagala pa so seveda tudi socialna omrežja, grajenje mailing liste itd.                                                                                                                       
• Verjela sem, da zmorem vse sama – še posebej na začetku, ko ni bilo finančnih sredstev na pretek, sem delala prav vse sama. Bila sem fotograf, receptor, organizator in še kaj v eni osebi. Vodila sem si računovodstvo, skrbela za socialna omrežja, marketing, prodajo … Sčasoma pa sem ugotovila, da je mnogo bolje, če prepustim določene stvari (ki ji ne obvladam najbolje in/ali me ne veselijo) tistim, ki jih obvladajo. Tako prihranim čas in posledično tudi denar – saj lahko v tistem času, ko bi počela nekaj, kar ne obvladam, delam tisto, kar me veseli in kar se tudi finančno obrestuje, saj se lahko sama posvetim ljudem in ostalim vsebinskim zadevam.                                                                                                     
• Premalokrat sem rekla NE – pogosto se mi je dogajala naslednja situacija:  A: »Urša, daj bi kaj skupaj delali.« Urša: »Aha, kaj pa?« A: »Ne vem, dajva se dobiti, pa potem vidiva, boš dala kakšno idejo.«
  Takih ponudb sem imela precej. Pa ponudbe za kavo, pa vabila na ta in oni dogodek, pa vabila za različna sodelovanja in še bi lahko naštevala.
  Na začetku sem večino teh ponudb sprejemala, šla, delala … Nato pa se mi je zgodila izgorelost, končno sem spoznala, kako dragocen je moj čas, da ga nimam na razpolago v neomejenih količinah. Začela sem postavljati prioritete in ugotovila, kje po nepotrebnem izgubljam čas in energijo. Ob tem sem se naučila (in se še učim) reči NE ljudem, stvarem, situacijam, ki mi ne prinašajo veselja, kjer ni iskrice, kjer ni dobre ideje … iz spoštovanja do sebe in do njih. Raje povem iskreno, kot da oba zgubljava čas, če nekje že v naprej vem, da me sodelovanje ne zanima/veseli. 

Kaj vas motivira ob številnih projektih, ki se jih lotevate in uspešno izpeljete?

Naprej me ženejo ljudje, ki jih imam ob sebi, ljudje, s katerimi delam, pozitivne povratne informacije, njihovi uspehi, majhne in večje zmage. Imam pa tudi to »srečo«, da imam zelo visoko stopnjo samomotivacije in (zaenkrat) neuničljivo zalogo energije. Včasih grem ljudem, ki tega nimajo, kar malo na živce. 😉 Spomnim se, kako mi je poslovna partnerka ob priložnosti rekla:

»Preden te pokličem, se moram včasih prav psihično pripraviti, saj vem, da bo energija kar špricala od tebe, imela boš polno idej, jaz pa komaj sebe dohajam.« 😊

Poslovno delujete na treh področjih: organizacija dogodkov, predavanja ter mentoriranje (bodočih) podjetnikov. Izdali ste tudi zbirko pesmi »Ko imaš nekoga preprosto … rad«, pišete tudi kratke zgodbice. Kako ob vseh vaših aktivnostih poteka vaš dan?

Moj urnik je daleč od rutinskega, tako da je vsak dan lahko drugačen. Ker ne maram hitenja in stresa, vedno vstanem približno 1,5 ure pred prvim sestankom (če ga imam), da v miru začnem jutro. Moja razvada, ki se je poskušam odvaditi: snooze, torej premikanje alarma za 10 min in 10 min. 😊

Delo si razdelim čez ves dan, odvisno od sestankov, drugih aktivnosti … a začnem okoli 8.30 in običajno končam tam okoli polnoči. Vsak dan del dneva namenim pregledom socialnih omrežij, objavljanju na mojih omrežjih, predvsem na Instagramu. »Obsedena« sem s fotografiranjem vsega, kar me navdušuje (narava, hrana, ljudje, dogodki …). 😉

V kolikor imam priložnost, grem popoldan na hitro hojo do Koseškega bajerja (moja priljubljena točka, tudi že stokrat pofotografirana), Mosteca, PST, da si napolnim baterije, poslušam razne podcaste ali TED talke in dobim kakšno dobro idejo. Veliko sem v avtu, na poti, tako da je ena izmed mojih (spet ne ravno najboljših) navad, da takrat opravim večino klicev, ki jih prej nisem utegnila. Kadar ne telefoniram, si glasno prepevam v avtu (glasba in petje sta moji strasti … kot zanimivost naj povem, da poznam na pamet večino besedil moderne ali glasbe iz 70., 80.).

Vsak dan pa vse obroke pojem s sinom, zadnje čase pa me je navdušila tudi peka z drožmi in odkrivanje novih receptov. Tako da pri nas velikokrat diši po sveže pečenem (kruhu, pecivu …). 😊

A vidite prednost v tem, da imate pisarno doma?

Navadila sem se na delo od doma, to ustreza mojemu ritmu dela, moja domača pisarna ima krasen razgled in odlično energijo. Poleg tega lahko zajtrk, kosilo in večerjo pojem s sinom, ki običajno tudi skuha, saj je kuhar po poklicu. Le zajtrk je vedno moja domena. 😊 Zaenkrat mi je to v redu rešitev, če se bodo stvari spremenile, bom pa začela razmišljati o lastni pisarni izven doma.

Se nadaljuje,…😊